Anglija, ali raje Velika Britanija - da bom povsem politično korektna in ne bom užalila čustev katere od aboridžinskih skupnosti, ki si prizadevajo za več političnih pravic - je proti pričakovanjem zelo čedna. Večino koncev tedna se zato spraviva na vlak odkrivat predele izven Londona, pogosto sicer samo do Kenta.
Da bi se izognila pričakovanemu ponovoletno-januarskem bluesu in morebitnim zapadom v depresijo, pa sva za spremembo omislila mini dopust v waleško mesto Merthyr Tydfil, sicer povsem nesloveče v turističnem smislu. V času industrijske revolucije in še mnogo kasneje je bilo mesto namreč eden od rudarskih centrov Velike Britanije.
Kar pa je mestecu gotovo šteti v turistični prid, je neposredna bližina naravnega parka Brecon Beacons. In od januarja 09 dalje se ponaša tudi s povsem novim in zmerno spodobnim hotelom Travelodge, katerega cena naju je - čipuha - povsem prepričala. Pod tuhnami sva se skrivala za celih 11 funtov na sobo. Naj živijo januarske hotelske razprodaje!
Brecon Beacons ni ravno velik naravni park, je pa dramatičen in po waleških standardih zadovoljivo močvirnat. In ker Otok ni ravno raj za ljubitelje ekstremnih športov - najbolj ekstremno do sedaj je bilo kolesarjenje v Londonu po glavni cesti od doma do službe -, je bilo dobrodošlo, da je najvišji vrh parka Pen y Fan postregel z močvaro na začetku poti, poštenim poprhom snega na vrhu, par ledenimi svečami in zgledno hudim vetrom.
Pa še inženirji vojske so naju za slabe četrt ure potegnili dol s hriba, ker sva zagazila v strelsko vadišče, kjer so se ravno spravili nekaj minirat. Ovce so sicer mirno hodile mimo in niso j… eksplozije!
Naslednji dan dopusta sva mahedrala po obronkih širokih ledeniških dolin in se ob waleških jagenjčkih družila s predstavniki Janove razširjene družine.
//Jan v soncu
// Vera, Richard in Špela v pubu v Hay-on-Wye
V nedeljo, tik pred odhodom nazaj v London, pa sva obiskala rudnik Big Pit, ki spada pod svetovno kulturno dediščino Unesco in je bil 2005 razglašen za muzej leta. Še mnogi Angleži očitno ne vedo, da je tole z Unescom in območjem Blaenavon v Walesu čisto res.
//Priprave na spust v rudnik. Vse elektronske naprave so prepovedane
Bivši rudarji te ovešene s petkilogramskimi rudarskimi svetilkami z dvigalom spustijo slabih 100 metrov v rudnik, kjer potem laziš skozi rove in mimo konjskih staj - konje so včasih držali pod zemljo po deset let skupaj, dokler niso poginili od dela in slabih razmer. In očitno se tudi rudarjem ni kaj dosti bolje godilo. Moram priznat, ni za občutljive.
. Vsakic, ko prideva domov, sva presenecena nad tem, kako fino in lepo in mirno je…
