Video spodaj…

Moja mama za božič zadnje desetletje ali dve seveda peče potice, kot se po dolenjsko spodobi, tako da so tele božične torte zame noviteta. In zato sem se že lani cel november za štos lotevala peke torte, a ne zares lotila.

Letos pa se je priložnost pokazala, ko je moj omiljeni chef Hugh Fearnley-Whittingstall pred nekaj tedni v Guardiana prispeval recept za božično torto, ki se je zdel povsem polnovreden in prebavljiv.

Namakanju suhega sadja, peki in zorenju je sledil predzadnji korak - dekoriranje ala communiste. Pozor - zvezda je roza namesto rdeča, sicer bi morala porabiti tolikšno količino rdečega jedilnega barvila, da bi verjetno pobila Janove sorodnike, ki jo bodo degustirali:

Manjka ji še moder trak spodaj. Fotografski epilog pride, ko jo bomo čez nekaj dni razkosali.

Nekaj tednov nazaj sva jo za vikend mahnila v Copenhagen. Ravno pravi čas, da sva ujela začetek božičnih aktivnosti in nekaj zanimivih razstav.

Slike tule: http://www.flickr.com/photos/janraposa/sets/72157622815563163/

Oktobra sva prečkala Turčijo. Potovala sva od Istanbula pa vse do Iranske meje. Vmes sva videla precej zanimivih reči in pozirala za lokalno policijo. Fotke na flickru, video kmalu.

Malo dolgo je trajalo, da sem objavil slike

Zadnjic sta uletela Roki in Ajda, pa smo se zapeljali v Lake District na nekajdnevni izlet. Bilo je fino.

Ravno razmisljam, kaj vse sva letos pocela v Londonu in okolici…
- Sla na nestete izlete za vikend
- Pekla kruh in kuhala
- Vozila starse naokrog
- Sla na morje
- Nabirala maline
- Plela vrt
- Kidala sneg
- Gledala roze
- Navijala za Oxford proti Cambridgeu
- Visela po pubih in tako dalje…

Klik na sliko za en vecji flickr update.

Letos spomladi sva bila tudi nenavadno veliko v Ljubljani. Razlog za to so moji gnili zobje . Vsakic, ko prideva domov, sva presenecena nad tem, kako fino in lepo in mirno je…

Malo zanemarjava tale najin Brlog zadnje case… Od kar nisem vec na Skype-u veliko letam v Dizldorf, potem so tu vikendi, nesteti obiski za vikende, pa nama zmanjkuje casa… Evo nekaj svabskih fotk za vse tete, strice in ostale, ki obcasno zaidete sem…

Da bi se izognila pričakovanemu ponovoletno-januarskem bluesu in morebitnim zapadom v depresijo, pa sva za spremembo omislila mini dopust v waleško mesto Merthyr Tydfil, sicer povsem nesloveče v turističnem smislu. V času industrijske revolucije in še mnogo kasneje je bilo mesto namreč eden od rudarskih centrov Velike Britanije.

Kar pa je mestecu gotovo šteti v turistični prid, je neposredna bližina naravnega parka Brecon Beacons. In od januarja 09 dalje se ponaša tudi s povsem novim in zmerno spodobnim hotelom Travelodge, katerega cena naju je - čipuha - povsem prepričala. Pod tuhnami sva se skrivala za celih 11 funtov na sobo. Naj živijo januarske hotelske razprodaje!

Brecon Beacons ni ravno velik naravni park, je pa dramatičen in po waleških standardih zadovoljivo močvirnat. In ker Otok ni ravno raj za ljubitelje ekstremnih športov - najbolj ekstremno do sedaj je bilo kolesarjenje v Londonu po glavni cesti od doma do službe -, je bilo dobrodošlo, da je najvišji vrh parka Pen y Fan postregel z močvaro na začetku poti, poštenim poprhom snega na vrhu, par ledenimi svečami in zgledno hudim vetrom.

Pa še inženirji vojske so naju za slabe četrt ure potegnili dol s hriba, ker sva zagazila v strelsko vadišče, kjer so se ravno spravili nekaj minirat. Ovce so sicer mirno hodile mimo in niso j… eksplozije!

Naslednji dan dopusta sva mahedrala po obronkih širokih ledeniških dolin in se ob waleških jagenjčkih družila s predstavniki Janove razširjene družine.

 //Jan v soncu

// Vera, Richard in Špela v pubu v Hay-on-Wye

V nedeljo, tik pred odhodom nazaj v London, pa sva obiskala rudnik Big Pit, ki spada pod svetovno kulturno dediščino Unesco in je bil 2005 razglašen za muzej leta. Še mnogi Angleži očitno ne vedo, da je tole z Unescom in območjem Blaenavon v Walesu čisto res.

//Priprave na spust v rudnik. Vse elektronske naprave so prepovedane

Bivši rudarji te ovešene s petkilogramskimi rudarskimi svetilkami z dvigalom spustijo slabih 100 metrov v rudnik, kjer potem laziš skozi rove in mimo konjskih staj - konje so včasih držali pod zemljo po deset let skupaj, dokler niso poginili od dela in slabih razmer. In očitno se tudi rudarjem ni kaj dosti bolje godilo. Moram priznat, ni za občutljive.

Po dolgem času sva spet nekaj skuhala…

Slike na Flickru.